NAČELO PODALJŠANE ODGOVORNOSTI PROIZVAJALCA
Eno načel, na kateri gradi zakonodaja EU, je podaljšana odgovornost proizvajalca (Extended Producer Responsibility). Koncept podaljšane odgovornosti proizvajalca je leta 1990 definiral Šved Thomas Lindhqvist. Gre za pristop okoljske politike, pri kateri se odgovornost proizvajalca podaljša na del življenjskega cikla izdelka tudi po njegovi uporabi. Za takšno politiko je značilno, da (1) se odgovornost (administrativna, fizična, finančna) od lokalne skupnosti prenese po verigi nazaj do proizvajalca in (2) proizvajalce spodbuja, da že pri oblikovanju izdelkov upoštevajo okoljske vplive.
Namen načela podaljšane odgovornosti proizvajalca je znižanje okoljskih vplivov izdelkov preko celotnega življenjskega cikla – od proizvodnje do odstranjevanja. V EU je uporaba načela obvezna pri ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo, baterijami in akumulatorji, izrabljenimi vozili in za te odpadkovne tokove morajo proizvajalci organizirati in financirati ločeno zbiranje, recikliranje in odstranjevanje. Direktiva o embalaži načelo podaljšane odgovornosti uvaja posredno z zahtevo, da države članice vzpostavijo sistem ločenega zbiranja in recikliranja odpadne embalaže. Potem, ko je Nemčija leta 1991 sprejela Uredbo o zmanjševanju količin odpadne embalaže, je z njihovega trga izginilo 90 % sekundarne odpadne embalaže.
V različnih državah EU na osnovi načela urejajo tudi ravnanje z odpadnimi gumami, odpadnimi olji, papirjem in kartonom, gradbenimi odpadki. V Sloveniji poleg odpadnih gum še odpadne nagrobne sveče in odpadna zdravila.
V nekaterih državah so proizvajalci prostovoljno organizirali sisteme na osnovi podaljšane odgovornosti proizvajalca za dodatne odpadkovne tokove: plastika iz kmetijstva, medicinski odpadki, plastične vrečke, kemikalije, časopisi, hladilne tekočine, pesticidi in herbicidi, svetilke ter žarnice.
